Da bomo zdravi se moramo pravilno prehranjevati, kar pomeni, da moramo jesti raznovrstno hrano, čim manj sladkarij in čim več sadja ter zelenjave. Sadje in zelenjava, ki ju imamo na krožniku, sta zelo pogosto posledica spolnega razmnoževanja rastlin, to je opraševanja.

V cvetu rastlin so prašniki, kjer nastaja na tisoče mikroskopsko velikih pelodnih zrn, ki jim drugače rečemo tudi cvetni prah, in predstavljajo moške spolne celice, ter pestič, ki je ženski razmnoževalni del rastline. Da bo lahko nastala nova rastlina, mora pelod iz prašnikov ene rastline priti na brazdo pestiča druge rastline, kjer pelodno zrno vzkali, se poveže z jajčno celico v pestiču in nastane seme. Seme je pogosto v središču ploda: jabolka, hruške, breskve, buče, paradižnik,…

Pelod na brazdo pestiča lahko prenesejo (oprašujejo) veter, ptiči ali celo voda, najpogosteje pa žuželke med njimi se zelo pomembne čebele. To delo opravljajo med nabiranjem medičine in cvetnega prahu, saj na ta način s cveta na cvet prenašajo tudi pelod iste vrste. Prenosu peloda ali cvetnega prahu na brazdo pestiča rečemo opraševanje. Rastline, katerih pelod prenašajo žuželke imenujemo žužkocvetke, rastline, katerih pelod prenaša veter, pa vetrocvetke.

Cvetovi žužkocvetk so običajno živih barv in dišijo, s čimer privabljajo opraševalce. Pri dnu venčnih listov se običajno izloča sladka medičina, s katero se opraševalci prehranjujejo. Tako imajo oboji korist, opraševalci dobijo hrano: medičino in cvetni prah, žužkocvetke pa so oprašene, kar pomeni, da se lahko razvije nova rastlina. Med rastlinami in čebelami obstaja soodvisnost, ene brez drugega ne morejo preživeti.

Pomen in vrednost opraševanja

Čebele oprašijo večino rastlin ter s tem zagotovijo hrano ljudem in živalim, zato ne pretiravamo, če rečemo, da je vsaka tretja žlica svetovne hrane odvisna od čebel. Nekaterih rastline imajo tako oblikovane cvetove, da jih čebele ne morejo oprašiti, ker imajo prekratke rilčke, taka rastlina je paradižnik. Za opraševanje paradižnikov v rastlinjakih, vanje dodajo čmrlje, tako imamo paradižnik na krožniku tudi pozimi.

Ocenjujejo, da je 80 % vseh rastlin odvisno od opraševanja žuželk, količina pridelkov v kmetijstvu je v povprečju med 30 in 50 % višja, če pridelke oprašujejo čebele. Vrednost opraševanja, ki ga čebele navadno brezplačno opravijo, je sicer težko določiti, se pa ocenjuje, da je ta vrednost 453 milijard € na leto v svetu, v Evropi pa 22 milijard na leto, vsekakor pa je vrednost opraševanja bistveno večja, kot je vrednost pridelave vseh čebeljih pridelkov skupaj. Ponekod, tudi v Evropi, čebelarjem že plačujejo, da pripeljejo čebele v času cvetenja posameznih rastlin na polja, sadovnjake, ponekod po svetu celo ljudje umetno oprašujejo rastline.

V sadjarstvu potrebujemo za pravočasno in kakovostno oprašitev od dve do tri čebelje družine na hektar, pri intenzivni pridelavi jabolk tri do štiri čebelje družine, hruškah, višnjah in češnjah od šest do osem. Za druge kmetijske kulture, kot so oljna ogrščica, ajda, sončnica, kumare in podobno potrebujemo tudi do deset čebeljih družin na hektar.

Ne potrebujejo pa vse rastline žuželk za opraševanje. Nekatere rastline so odvisne od vetra-vetrocvetke (iglavci, breza, leska, trave, koruza, pšenica…), njihov cvetni prah je lahek, da ga lahko raznaša veter, navadno ga je več, njihovi cvetovi pa niso tako barviti kot žužkocvetk. Nekatere vodne rastline se oprašujejo z vodo, na nekaterih območjih pa rastline oprašujejo tudi ptiči, rastline, ki cvetijo ponoči, celo netopirji.

Žuželke in med njimi čebele kot najpomembnejše so tako zelo pomembne za opraševanje rastlin, ki nam dajejo hrano in rastlin, ki so hrana drugim živalim. Žuželke, ki oprašujejo rastline so hrana drugim živalim npr. ptičem, te so hrana sesalcem in tako je prehranjevalna veriga v naravi popolna. Če v naravi ni opraševalcev ni rastlin, če ni rastlin ni drugih živali in na koncu ni človeka. Naša naloga je torej, da skrbimo za okolje okrog nas in omogočamo obstoj živih bitij.

Čebelji rilček (Foto: Franc Šivic)